... smo pihali drugo svečko.
Saj ne morem verjeti, kako hitro je minilo. V tistih dneh, ko je bil Gal še v bolnici, sem si mislila, da ne bom nikoli dočakala, da bo moj mali, komaj kilski otroček kdaj tekal naokoli. Pa je minilo. Še hitreje, kot uspeš upihniti svečko. Kaj šele dve svečki :)
Dan se je zame začel s solzami sreče, ki so se nabrale v očeh, ko sem zjutraj odprla oči in zagledala ob sebi mojega malega palčka, kako se sklanja k meni, da bi mi dal lupčka za dobro jutro. Solze sreče so se še večkrat čez dan nabrale v mojih očeh, Gal pa je ves dan užival. Njegove očke so bile polne iskric. Njegov nasmeh še malce bolj razigran. Ponosno je pihal svečke na tortici (ki smo jo morali seveda kar naprej prižigati), z odprtimi usti je opazoval ognjemet, ki mu ga je pripravil dedi.
In čutil je, da je tisto njegov dan. Dan, ko je že lahko rekel, da je star dve leti...
Ja, dve leti, ki sta se začeli s skrbmi in težavami, pa vseeno dve leti neskončne sreče in veselja. Najlepši leti mojega življenja. Vsak dan znova sem hvaležna, da sva z Robijem imela takšno srečo. Ker se še predobro zavedam, da je nimajo vsi. Da nedonošenost lahko pusti tudi trajne posledice. Ampak Galček jih nima. Je razigran dvoletnik, ki se mu prav v nobenem pogledu ne pozna, da se je njegova zgodba začela odvijati tako hitro. Na tisto deževno sredino jutro, ko je njegov srček v meni že tako neredno bil in ko so me le vztrajni premiki, ki sem jih čutila pod svojim srcem, polnili z energijo, ki sem jo potrebovala, da sem tudi jaz preživela brez posledic.
Galov rojstni dan je zato na nek način tudi moj rojstni dan.
Spomnim se, da sem se par dni po porodu pogovarjala z mamo po telefonu in sem ji rekla: 'Mama, kaj misliš, koliko življenj imam jaz?' - pa sem na drugi strani slišala le tišino in čutila sem, da so mojo mamo oblile solze. Ampak prav zares, sem tiste dni dosti razmišljala o tem. Moja zgodba, bi se namreč prvič lahko končala že kmalu po rojstvu, pa sem se baje - kot se za bikeca spodobi - prav po bikovsko borila. Sedaj vem, da je tako pač moralo biti. Ker sem imela prav posebno nalogo - postati mamica malemu Galčku. :)
In hvaležna sem za vsako od mojih 'življenj'. In hvaležna sem vsem, ki so mi pri tem pomagali. In predvsem sem hvaležna Galu in Robiju, da ju lahko imam ob sebi. Vsak dan. Upam da bo trajalo... še naslednjih... vsaj sedemdeset let... ne, Robi?
Objave
